Zaradi celotne Covid krize letos ni bila realizirana šola v naravi v Bohinju, kamor bi se po prvotnih načrtih morala odpraviti oddelka 2. a in 2. b v začetku meseca maja. Na veliko srečo in tudi veselje smo drugarčki zato skupaj z razredničarkama izbrali novo destinacijo – Kamp Podzemelj v Beli Krajini, kamor smo se odpravili v četrtek, 10. junija zjutraj. Kmalu po prihodu v Podzemelj smo se preizkusili v raftingu in vožnji s kanuji, kar je trajalo dobre tri ure. Večino je v teh treh urah ožgalo sonce. Ampak nič hudega. Kolpa je mirna reka, mi pa smo bili glasni, nasmejani, veseli in srečni, da smo zopet zaužili malo še kako potrebne normalnosti. Na čolnarjenje nas je odšla velika večina, pa nismo ugotovili, zakaj je bilo temu tako – ker nam je bila ideja zanimiva ali pa preprosto zato, ker smo hoteli nasprotovati razredničarkama in zato izbrali najdaljšo opcijo vožnje po Kolpi. Konec koncev je važno samo to, da smo kljub močnemu soncu na čolnih uživali v družbi sošolk in sošolcev. Nekaj dijakov se je namesto čolnarjenja odločilo za krajši pohod. Ko smo se končno vse skupine vrnile nazaj v kamp (ja, moja skupina je zaostajala za drugimi 15 minut, ker se nam ni ljubilo veslati, zato smo se prepustili mirnemu toku Kolpe oz. »Koupe«, kakor jo poimenujejo Belokranjci in peli na ves glas), nas je čakalo odlično kosilo. Nekatere dijake so čistilke zaradi nesporazuma v drugo mobilno hiško preselile kar same. Se zgodi ☺. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa, nekaj dijakov je igralo odbojko, nekaj košarko, ostali pa so odšli na kopanje ali pa so igrali namizne igre. Po večerji se je dogajalo veliko in bolj malo spalo, naj ostalo ostane skrivnost. Omenimo samo to, da smo uživali v družbi drug drugega, pa tudi v odlični družbi profesoric vse do zgodnjih jutranjih ur. Veliko smo peli in plesali, pa tudi razglabljali s profesoricami o najrazličnejših temah. Po zajtrku smo se odpravili na krajši pohod na razgledni hrib Kučar, od tam pa smo pešačili do vojaške različice letala DC-3, ki je bila popularna v času druge svetovne vojne in po njej. Na lastni koži preizkušeno, da po neprespani noči hoja in močno sonce nista človeku popolnoma nič v prid – ne priporočamo. Po vrnitvi s pohoda smo spakirali svoje potovalke in ključe naših mobilnih hišk pustili na recepciji. Do prihoda avtobusov smo se še malo kopali, ležali na travi, nekateri pa so samo spali na ležalnikih – turnirja odbojke se nam ni dalo realizirati. Le zakaj? ☺
Vsi dijaki, ki smo se udeležili dvodnevnega oddiha v Pozdemlju smo prišli do zaključka, da nam je bilo zares, zares lepo. Po dveh letih, odkar smo sošolci, smo prvič odšli nekam, kjer smo bili stalno skupaj. Iz kratkega oddiha smo prišli z veliko novimi prijateljstvi in medsebojnim zaupanjem, ki pa bo od zdaj naprej samo še raslo in se krepilo. Zahvaljujemo se razredničarkama prof. Balaban in prof. Mori za organizacijo, skrb in trud.
Urška Strahinič, 2. a
